Petra Lesjak Tušek
2.2.2019

Bobu bob Slavku Bobovniku po koroško. Pa srečno v novih oblikah svobode, Slavko!

Bobu bob Slavku Bobovniku po koroško. Pa srečno v novih oblikah svobode, Slavko!
Tit Košir Slavko Bobovnik na medijskem festivalu DNS Naprej/Forward ob podelitvi nagrade za življenjsko delo v novembru 2018.
Popularno

Na tem mestu ne želim popisovati novinarske kariere spoštovanega in večkrat nagrajenega kolega ali pisati slav(k)ospeva ob odhodu Slavka Bobovnika v pokoj. Novinarski poklic je individualiziran, a brez kolektivitete nima smisla niti dovolj moči. Taki, prvenstveno osebni ali, če hočete, zasebni momenti zato opomnijo na temelje, na katerih smo zrasli in bi morali rasti kot novinarji. Zaradi katerih ima ta poklic še vedno perspektivo. In zaupanje javnosti. Kot si ga je zgradil in ohranjal Bobovnik, ko je vselej odločno rekel bobu bob. Kako tudi ne - če pa je Bobovnik.

Bržkone bi bil (je) malo namrgoden, ker je (spet) v medijski obdelavi. Tako narahlo, saj je vendarle on sam vso novinarsko in voditeljsko kariero obdelovalec tem, zgodb, ljudi, voditelj, ki je nenehno v žarišču javnosti, a ima v medijski pozornosti od nekdaj rad tudi svojo zasebnost. Slavko Bobovnik se je ta konec tedna bolj zasebno kot javno ob svoji upokojitvi in zaključku profesionalne poti na javni RTV Slovenija na RTV dopisništvu v Slovenj Gradcu poslovil tudi od nas, novinarskih kolegov iz Koroške - v "luknji", kot smo rekli kletnim prostorom v dopisništvu že takrat, ko sem kot mlada novinarka šele začela delat, pred Večerom na Radiu Slovenija.

Vemo pa vendarle resnici na ljubo tudi, da med novinarji vse kaj hitro praviloma postane javno - nikar ne povej novinarju, če nočeš, da se razve ali da se znajdeš v javnost! Hkrati so danes javnosti ob razbohotenju družbenih omrežij oblikovane in prepredene drugače, kot ob Bobovnikovih novinarskih začetkih, ko sta z legendarnim snemalcem Gašperjem Starcem posnetke na kasetah morala nosit na avtobus za Ljubljano, če sta hotela objavo v TV Dnevniku. Tako pa so v digitalno transformirani družbi že na petkov večer ob slavju, tako rekoč sproti, utrinki slavja pronicali v zasebne javnosti naših družbenih oziroma družabnih kanalov. V njih je bilo izraženo predvsem spoštovanje in počaščenost - da smo skupaj proslavljali zaključek dobe, ki je sooblikovala vse nas in v nas odtisnila pečat. Pri vsakem na svoj način, a nedvomno.

Na tem mestu ne želim popisovati novinarske kariere spoštovanega in večkrat nagrajenega kolega ali pisati slav(k)ospeva - je pa slavje med novinarji iz regije, ki smo na pobudo koroške dopisnice RTV Lee Vornšek Pejovnik sodelovali tudi z "izjavami za posebni dokumentarni film", odprlo vsaj nekaj vidikov, ki so vredni javne objave. Petra Kos Gnamuš, prav tako novinarka RTV Slovenija, je denimo izpostavila pomen, ker je na profesionalni poti uspelo Bobovniku, nekomu iz Koroške, prodor(nost), ki ljudi v kolektivnem smislu vsakič navduši, zbudi skupni ponos. Pravzaprav je presunljivo, kako se vsakič znova povežemo v skupno koroško entiteto, ko Koroška gradi svojo prepoznavnost preko ljudi, ki nikoli ne pozabijo na dom, ki vedno vedo, vemo, da prihajajo, prihajamo iz Koroške. Svojo melodijo že z markantnim govorom peljemo v nove svet(ove) in jih soustvarjamo s posebno naklonjenostjo do Koroške, ki vedno ostaja del nas, je v nas - kot so ves čas tudi v Bobovniku njegove Radlje, koroški del Dravske doline.

Še en vidik je ob p(r)oslavljanju s Slavkom Bobovnikom vreden omembe danes, v času vse bolj odtujenih medsebojnih odnosov in premalo povezanih ali kar nesolidarnih novinarskih vrst (in še kakih vrst tako imenovanih skupnosti, ki so dejansko narobe poimenovane, saj le redko delujejo kot skupnosti). To ni bil le občutek, ampak dejanska povezanost, ki je vse redkejša, zato pa toliko bolj dragocena. Zdi se sicer, da s(m)o se novinarji v lokalnih okoljih vedno drugače povezovali, deloma je k temu prispevala tudi narava dela na terenu, a vendarle - bili smo in smo v konkurenčnih medijih, a tudi zavezniki, pa ne le, kadar je potrebno. Idealno seveda tudi med nami ni (in ni bilo, gotovo še manj bo), ne skušam slikati idealiziranih utopičnih podob, ker je realnost pač drugačna, bolj kompleksna. Ker je - realnost. Je pa vseeno lepo videti povezanost in zavezanost skupnemu, kot dandanes gotovo velja tudi za našo pomlajeno novinarsko ekipo Večera in Večera Koroška.

Videti in začutiti kolegialnost v časih, ko so marsikje marsikoga hladno odslovili in ko ljudje odhajajo iz firm, ne da bi se jih kdo spomnil in jim zaželel vse dobro, ni samoumevno. S sodelavci zgraditi dobre odnose, ki so kar se da pristni in niso umetno pognani ali posledica korporativnih tendenc ustvarjanja dobrega vtisa (ne le navznoter, zlasti navzven), ni samoumevno. To gotovo vemo vsi iz svojih delavskih kolektivov, ki so bolj ali manj naporni, tudi (raz)deljeni in v katere se skušamo čim bolje umeščati in povezovati, da bi nam bilo dobro, da bi lahko delali dobro in delovali dobro. 

Novinarski poklic je individualiziran, a brez kolektivitete nima smisla niti dovolj moči. Taki, prvenstveno osebni ali, če hočete, zasebni momenti zato opomnijo na temelje, na katerih smo zrasli in bi morali rasti kot novinarji. Zaradi katerih ima ta poklic še vedno perspektivo. In zaupanje javnosti. Kot si ga je zgradil in ohranjal Bobovnik, ko je vselej odločno rekel bobu bob. Kako tudi ne - če pa je Bobovnik.

​Srečno v novih oblikah svobode, Slavko!