Rok Kajzer
19.1.2019

Bob leta, dvajsetič

Bob leta, dvajsetič
Andrej Petelinšek
Aktualno

Deset finalistk in finalistov se nocoj poteguje za Večerovo nagrado Bob leta.

Država, družba, stiska, lažne novice, prazniki, mladi, strokovnjaki, literatura ... To je le nekaj poudarkov iz deseterice bobov, ki so se uvrstili v finale najbolj znane Večerove prireditve. V prilogi V soboto objavljamo deset najbolj udarnih besed in stavkov minulega leta, okoliščine, v katerih so nastali, in današnji pogled finalistk in finalistov nanje. Kdo je najbolj zarezal v družbeno tkivo in kdo je prepričal največ tistih, ki so oddali glasovnice, bo znano pozno zvečer. Prireditev Bob leta bo tudi tokrat, od 20. ure, v živo prenašala TV Slovenija. Prireditev, ki bo tudi letos v Veliki dvorani SNG Maribor, pa bo hkrati nekaj posebnega, saj ta Večerova akcija praznuje 20 let. Od skromnih začetkov v klubih in kavarnah je prerasla v nacionalni dogodek, za katerega se že leta išče "vstopnica več". Drugo leto zapored bo prireditev vodil igralec Jurij Drevenšek, ki je lani uspešno prevzel voditeljsko žezlo od Tadeja Toša. Lani je zmagal Srečko Cehnar z izjavo o razočaranih veteranih vojne za Slovenijo, letos pa ...

Doklej gluhi za svež veter mladih možganov

Boštjan Gorjup, menedžer: "Naša največja težava ta trenutek je enormen odliv mladih v tujino. Nam se hiša ruši v temeljih. Kaže, da smo preslišali vse alarme. Brez prispevka teh možganov pri nas ne bo razvoja in napredka."

Ostali bomo brez svežega vetra mladih možganov, če ne bomo več dajali za razvoj, ostaja prepričan Boštjan Gorjup, direktor BSH Hišni aparati Nazarje, predsednik GZS in menedžer leta 2018. Da se nam ruši hiša v temeljih, je v pogovoru v prilogi V soboto spomnil sindikate, ko jih je pozival k nacionalnemu plačnemu dogovoru. "Skupaj z javnim sektorjem dajemo za razvoj dva odstotka, Nemčija že zdaj 3,5 odstotka, mi v BSH pa čez štiri odstotke. Če tega denarja ne bomo dali, ali iz dobičkov ali v začetku delno tudi iz rasti dodane vrednosti, bomo težko stopili naprej," je trdil takrat. In menil, da bi lahko to storili tako kot v Nemčiji, kjer so s pomočjo dogovora gospodarstvo nekoč že postavili na noge: "Imeli so nekajletno zamrznitev plač, v tem času pa so spodbujali izvoznike in industrijo in se dogovorili o vključevanju brezposelnih na trg dela, tudi z občasnimi deli, aktivacijo gospodinj in podobnim."

Pri nas bi morali pritegniti predvsem mlade. Gorjup je vesel, da je z bobom opozoril nanje. Tri mesece pozneje opaža tudi, da se stvari že premikajo. "Zdaj moramo to nalogo tudi izpeljati. Delodajalci in sindikati moramo ustvariti takšno okolje, da ne bomo tukaj zadovoljno ustvarjali le mi, ampak bodo tudi od drugod z veseljem prihajali k nam kadri, ki jih v prihodnosti potrebujemo. Naloga medijev pa je, da postopoma javnosti pokažejo realno sliko o življenju v Sloveniji in ne tako črnoglede, kot so jo prikazovali marsikje in marsikdaj doslej. Pri nas se namreč živi bolje, kakor si upamo sami priznati. Na zahodu je recimo zaposleni inženir kljub nekoliko višji plači v podobnem ekonomskem položaju kakor pri nas, le da naš inženir živi v svoji hiši."

Že starši so me učili spoštovanja

Pater Bogdan Knavs, frančiškan: "Ko srečamo ljudi v stiski, vidimo, da so kot mi, s svojimi kvalitetami in s svojimi mejami. Ko jih spoznamo, se jih več ne bojimo. Zelo pa se moramo varovati 'lažnih novic', ki podžigajo naše strahove."

Ko je p. Knaus zasejal bob, ki ga je uvrstil med finaliste, je govoril seveda o naših strahovih, ko smo se "preštevali" za migrante in proti migrantom. "Sredozemlje ne sme postati množično grobišče za begunce. Osnovna človeška in krščanska zahteva je, da rešujemo življenja. Zgodovina nam bo enkrat hudo očitala, če se ne bomo zganili," je dejal.

Danes dodaja: "Zelo preprosto, to je moja življenjska izkušnja, da se lahko v stiskah drugega prepoznamo. Nihče izmed nas ni brez težav in problemov. Že starši so me učili, da moram spoštovati vsakega človeka ne glede na njegovo vero, prepričanje, jezik ali barvo kože. Zato k drugače mislečim in k tujcem pristopam z zaupanjem. Doslej mi je vedno v njih uspelo prepoznati človeškost, ki mi je blizu. Imel pa sem tudi versko vzgojo. Pri verouku so me učili, da je lagati greh in da moram povedati resnico, čeprav mi je to v škodo. Tako so delali svetopisemski preroki, o katerih govori Biblija. Zato tudi kot otrok nisem sanjal, da bi bil ta ali oni kralj, ampak sem se vživljal v vlogo izraelskega preroka. Res pa je, da sem kdaj zaradi svojega dolgega jezika 'gor plačal'."

Nasmejani frančiškan, Gorenjec, ki pravi, da svoje življenje dolguje Mariboru, kjer se je rodil in kjer ga je ob rojstvu rešila velika strokovnost zdravnikov, je velik navijač vijoličastih. In jeseniškega hokeja. Od lanskega poletja je na novem delovnem mestu; gvardijan frančiškanskega samostana v Kamniku. "To mesto mi je drago, saj sem tukaj obiskoval srednjo šolo. Povsod najdem prijazne in dobre ljudi in seveda tudi take, s katerimi je treba potrpeti. Trenutno pa čutim privilegij, da lahko zjutraj, ko odprem okno, zazrem zasnežene planine."

Stvari bi težko šle bolj narobe

Rok Vevar, publicist in arhivar sodobnega plesa: "So reči, pri katerih država ne sme varčevati, razen če leta 1991 morda nismo ustanovili podjetja."

Z Rokom Vevarjem sva govorila lani maja in bob dneva je izrekel, ko sva govorila o tem, da se stanje pri nas v vseh sferah kulture drastično poslabšuje. Danes, osem mesecev kasneje, dodaja, da se vselej, ko med domačimi športnimi reprezentanti pride do kakšnega novega dosežka in ko mediji o njem navdušeno poročajo, zave, kako nizka je pri nas valuta domišljije in znanja. In še, kako je dolg skok, število golov ali hitrost, s katero kdo doseže ciljno črto, rezultat, ki mimo svoje atletske funkcionalnosti nima nikakršnih drugih pomenov, pomembnejši od umetniških, intelektualnih ali znanstvenih dosežkov, o katerih niti v nacionalnih medijih niso pripravljeni poročati v terminih ustrezne gledanosti.

"Ko je Večer ob zadnjih predsedniških volitvah kandidate povprašal o njihovih najljubših umetniških delih, je postalo jasno, zakaj v javni sferi umetnost in znanost ne moreta imeti prave cene. Aktualni predsednik Republike Slovenije je pred nekaj leti naredil tudi enačaj med Prešernovo poezijo in glasbo ansambla bratov Avsenik, za svoj najljubši film pa si je med predsedniško tekmo dovolil razglasiti Coppolovega Botra, film o mafijski družini. Stvari bi težko šle bolj narobe. Leta 1991 seveda nismo ustanovili podjetja, a Republika Slovenija vse bolj spominja nanj. Na privatno firmo, ki se je pripravljena v vsakem trenutku odreči družbenemu razvoju na račun gospodarske rasti, saj za politične točke štejejo samo še kratkoročni profiti. Vendar slednji samo za različne botre in njihove družine. Državljani Republike Slovenije pa takšnemu početju mirno asistiramo. Zdi se mi, da nam je lastna država spolzela iz rok."

Upanje, da nam uspe, ostaja

Prof. dr. Matjaž Perc, fizik: “Morda pa nam le uspe prehod v stanje, kjer se bomo vsi zavedali, kaj bomo izgubili, če bo ostalo vse po starem.”

Prof. dr. Matjaž Perc, redni profesor na Oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, je svoj bob dneva izrekel v intervjuju za prilogo V soboto, kjer smo predstavili njegovo zelo uspešno delo na področju fizike družbenih sistemov. Poenostavljeno povedano - zakonitosti, ki veljajo v družbi, opisuje s fizikalnimi enačbami. Je zelo pronicljiv opazovalec razmer v družbi in oster kritik predvsem razmer v akademskem okolju, ki ga najbolje pozna.

"V Sloveniji nekaterim močno primanjkuje kolektivne zavesti in s tem povezane dolgoročne vizije za uspešno državo. Brezglavo trošenje državnega denarja na načine, ki pogosto ni niti malo umerjen s sposobnostmi in kvalitetami prejemnikov - in tudi ne z dejanskimi potrebami ljudi, ima dolgoročno hude negativne posledice. Pada nam kvaliteta v šolstvu, zdravstvu, pravosodju. In še kje. In vse to, ker mnogi ne razumejo, da s tem početjem svoje otroke, vnuke in pravnuke postavljajo v sistem, ki so ga sami pomagali uničiti. Prevladati mora zavedanje, da smo vsi skupaj Slovenci, ki ustvarjamo to državo, in na nas je, ali bo ta država uspešna in prijazna čez 10, 20, 50 let - ali pa bomo hlapci tistim, ki se tega že dolgo zavedajo," je ozadje svoje izjave pojasnil Perc, poleg Slavoja Žižka največkrat citirani slovenski znanstvenik.

Odzivi na njegovo izjavo so bili pozitivni, "tako da upanje ostaja, da nam ta prehod nekoč uspe," pravi Perc. Po njegovo se moramo znebiti "sle po kratkoročnih koristih in vklopiti razum". "Vsak bi se moral truditi po svojih najboljših močeh, na državi pa je, da nudi okolje, ki to omogoča, nagrajuje in vzpodbuja. V bistvu zelo preprosto, v praksi pa nam že več kot četrt stoletja ne uspeva dovolj dobro."

Literatura te sili, da prisluhneš

Goran Vojnović, pisatelj: "Še nikoli nismo imeli toliko pripomočkov za komuniciranje, a komunicirali tako malo. Literatura te sili, da prisluhneš nekomu, ki mu v realnosti ne bi."

Bob je iz pogovora po literarnem večeru v knjižnici v Radljah ob Dravi. Izrekel ga je Goran Vojnović, slovenski pisatelj, kolumnist, filmski in televizijski režiser ter scenarist. Ob zaključku bralne značke za odrasle Korošci pa bukve beremo, ki je potekala po vseh koroških splošnih knjižnicah, je bralce opozoril, da je treba kot predpogoj svetle prihodnosti knjig ohranjati okolje, kjer je branje, literatura vrednota.

"Do mojega sedmega ali osmega leta doma nismo imeli telefona. Oddaljenim sorodnikom smo hodili telefonirat na pošto, ljubljanske prijatelje smo klicali iz telefonskih govorilnic. Ob rojstvih ali smrtih pa smo si pošiljali telegrame. V naslednjih tridesetih letih smo nato doživeli komunikacijsko revolucijo in pristali v svetu, ki pozna brezmejno število načinov komuniciranja in ki nam omogoča, da smo neprestano v stiku s poljubnim številom znancev in neznancev. A kar počnemo, v resnici ni komunikacija. Mi namreč ne komuniciramo drug z drugim, mi le vzdržujemo stike. Postali smo oddajniki, ki v prostor pošiljamo signale o lastnem obstoju, in le včasih prestrežemo signale, ki jih oddajajo drugi.

Ta površni svet bi bil težko bolj oddaljen od literature, ki med pisateljem in bralcem vzpostavlja dolg, tih, poglobljen in skrajno intimen dialog, kakršnih v resničnem življenju ni več. A ravno v drugačnosti literature se skriva njena privlačnost za sodobne bralce. Literatura te namreč še vedno sili, da nekomu zares prisluhneš, da si za nekoga vzameš čas, dostikrat veliko časa, da se povedanemu v celoti posvetiš. In za to si seveda bogato nagrajen. Literatura ohranja upanje, da si še vedno zmoremo nekaj povedati, da se zmoremo drug drugega še vedno dotakniti, se premakniti. "

Kdor še volit ne gre ...

Tone Partljič, pisatelj: “Ne razumem, kako lahko vlado v teh dneh sestavlja cela Slovenija, na volitve pa je šel le vsak drugi Slovenec.”

Na lanskem 28. vseslovenskem srečanju predstavnikov nacionalne in lokalne oblasti z državljani in občani je Tone Partljič, pisatelj, dramatik, predmetni učitelj, scenarist, politik in komediograf, v slavnostnem govoru uporabil stavek, ki je pristal med finalisti za bob leta.

"Izjava je bila izrečena v času poletnega vročinskega udara po državnozborskih volitvah, ko je volilna udeležba komaj presegla 50 odstotkov, je pa cela Slovenija ugibala, komentirala, napeto sodelovala, ali bo Marjanu Šarcu uspelo sestaviti vlado, potem ko je bilo jasno, da z zmagovitim Janšo ne želi nihče sodelovati. Podcenjujoče so Šarca imenovali komedijant, ker ima diplomo igralske akademije. Ker imajo Slovenci zvečine svoje politike za egoiste, pokvarjence, bedake, egoiste, nisem slišal nobene pozitivne besede o izvoljenih. 'Ta smrkavi Mesec v copatih; nesposobni Erjavec in ambiciozna Bratovškova nista bila niti izvoljena, pa bi bila ministra; Cerar - cmerar je že pokazal, da ni nič …' Vsi so govorili tako, pa če sem šel po ulici, k frizerki, v trgovino - vsi samo, kako je izvoljene lahko sram pa kako neumno sestavljajo vlado. Sami politični izvedenci okoli mene. Sami politični vidci … Vlado so 'delali' vsi in jo kritizirali že med sestavljanjem - pol pa jih sploh ni šlo volit …

V tem sem videl slovenski značaj, ki je aktiven le, če je treba ljudi in sebe dajati v nič, izvoljene pa že naslednji dan pljuvajo, a sami ne bi šli niti volit … Zato tudi politiki, ki so le jagodni izbor vseh Slovencev, tako govorijo drug o drugem in se ne morejo pomiriti niti pod Najevsko lipo nad Črno, kjer so se baje v starih časih pogovorili in pomirili. Zato me ne čudi, da razen predsednika Pahorja in županje Črne tja sploh ne hodijo … Nauk zgodbe: kdor še volit ne gre, naj da jezik za zobe!"

Tudi mladim staršem je težko

Majda Rižnar, učiteljica na OŠ Draga Kobala v Mariboru: “Kot družba se bomo morali upočasniti. Da ne bomo imeli dedki in babice slabe vesti zaradi požrešnega kapitalizma, ki vnukom krade čas staršev, nam pa prepotrebni počitek.”

"Po objavi prispevka v prilogi V soboto in boba dneva v Večeru so bili odzivi različni. Nekateri so bili pozitivni, drugim pa moj prispevek, v katerem sem opozorila na preobremenjenost, ni bil všeč ali pa so bili v odzivih zadržani," je povedala Majda Rižnar, učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Draga Kobala v Mariboru.

Nekateri pač ne razumejo, da so starši utrujeni, sploh pa stari starši, ki so pri 60 še vedno polno angažirani v službah, včasih so od doma tudi do zgodnjega večera. "Včasih so se ljudje upokojevali prej in so bili bolj pri močeh. Tudi mladim staršem je težko, saj nimajo vedno na razpolago svojih staršev, da bi jim pomagali. Sama se še dobro spomnim, kako je bilo, ko sem bila kot mlada mama v tej vlogi," je povedala učiteljica. Po njenem nekateri ne razumejo teh težav, sploh če sami nimajo otrok. Tudi njena hčerka sprva ni bila najbolj navdušena nad zapisom, ker se ji je zdelo, da je preveč oseben. Vendar ga je mogoče interpretirati na več načinov, meni Majda Rižnar, ki se velikokrat s svojimi mnenji vključuje v razprave o dilemah v mestu.

"No, zdaj, ko sem nominirana za bob leta, so vsi zelo veseli in ponosni, tudi v šoli, kjer delam. Kolegi v zbornici so mi zagotovili, da so glasovali za mene. Podprli so me tudi nekdanji sošolci iz gimnazije na Ptuju. Tudi družina je ponosna, vsi pridejo na prireditev. Me pa žalosti, da vedno manj ljudi bere časopise, ki so tako zelo pomembni za družbo, sploh pa za nas, učitelje. Nekateri tudi po dveh mesecih še vedno niso vedeli, da sem med nominiranci za bob leta," opozori učiteljica, ki svojo naklonjenost novinarskemu delo skozi novinarski krožek na šoli prenaša tudi na svoje učence.

Po srcu profesorica

Dr. Verica Trstenjak, pravnica: "Politikom sporočam: ne govorite, da podpirate strokovnjake. Podpirate jih le, če so slučajno vaši. In politiki, ne govorite, da podpirate vračanje strokovnjakov iz tujine, ker jim vračanje preprečujete."

Bob se je zgodil, ko je za Večerove Poglede na dušek napisala psihogram Slovenije. Pravnica prof. dr. Verica Trstenjak ima prvovrstno mednarodno kariero, od zahtevne praktične: generalna pravobranilka na Sodišču Evropske unije v Luksemburgu je bila od 2006. do 2012., sodnica na Splošnem sodišču EU od 2004. do 2006., do profesure na Dunaju z nonstop gostovanji vsepovsod, ni še dolgo, kar je navdušila Japonce. Srce ji pa bije za domovino. In ker verjame, da je najmočnejše orožje beseda, je "pobobala" politikom o (ne)podpori strokovnjakom.

Imela je bolj slovensko bobovsko leto, kot je bila najbrž načrtovala. Pred koncem leta 2018 je sprejela povabilo iz predsedniške palače in dala soglasje, da gre med potencialna imena za bodočo ustavno sodnico, pa jo je potem - in predlagatelja, predsednika republike, prav tako - levosredinski politični interes v državnem zboru prevozil. Ni (še) kandidatka, vsaj do naslednje etape volitev ustavnih sodnikov ni. Tudi članica sodnega sveta ni več, konec lanskega leta je odstopila, ker da se ga premalo sliši, nima, ne more imeti, v pogojih tukaj in zdaj, dovoljšnjega vpliva, da bi sodno vejo obrnil na bolje.

Iz zasebnih razlogov je še na Dunaju, v perspektivi - in že sproti tudi - pa zmeraj bolj nazaj doma. Prevzema predmete na Fakulteti za upravo v Ljubljani, uči tudi v Mariboru, po srcu je profesorica. Evropsko pravo ima v malem prstu, prvo ime je, specialistka za evropsko in civilno pravo, za tolmačenje pravnih relacij v slovensko-hrvaškem arbitražnem sporu o meji. Sporu, ki je odprt sodni spor na njenem, luksemburškem sodišču.

Vsi hrepenimo

Branko Cestnik, teolog, župnik: "Praznik združuje. Če razdružuje, ni praznik."

Če bi sestavljali seznam najbolj odprtih, razpoložljivih duhovnikov v teh krajih, bi bil pri vrhu. Da se moj prostor neha, kjer se tvoj začne, empatično pridiga verujočim in neverujočim, "navadnim" in odločevalcem. Še zmeraj je tisti, ki je spisal zadnji evidentni program Katoliške cerkve v Sloveniji. Zdaj njegova škofija, celjska, čaka novega škofa. Ni jih malo, ki bi na tem mestu z veseljem - in z upanjem, da prihodnost je - imeli aktivističnega župnika s Frankolovega, klaretinca z izobrazbo in življenjsko izkušnjo - pod motom, da smo vsi ljudje, eni, drugi, tretji, četrti - od Rima do Španije.

Bob je z Večerovih Pogledov in mišljen univerzalno, ni važno, ali je datum cerkveni ali ni, ga je pa nazadnje, pred koncem 2018, v tem časopisu božično skompletiral takole: "Božič je v zadnjega pol stoletja postal svetovni fenomen in je praznik, ki združuje človeštvo." Da ljudi stisneš skupaj, povežeš, da jih ne odrineš stran od jaslic, pove na svoj način.

Premišljuje tudi politiko. Pač, ker naj bi bila urejanje naših skupnih reči. Slovenski kompasi se mu kažejo malo "razštelani". Mehčal je od starta tukajšnji (ne)odnos do migrantov, prikrajšanih. Ker "strah evropskega človeka je enakovreden hrepenenju neevropskega človeka po boljši prihodnosti, oboje je treba upoštevati".

Še nekaj je vredno njegovega vzeti na znanje tukaj in zdaj: "Včasih smo rekli, da komunizem zahteva dušo in telo, kapitalizem pa zahteva samo telo, natančneje: samo denarnico. Ampak tudi kapitalizem je prišel do tega, da če hoče priti do denarnice, mora zaobjeti dušo in jo očarati s svojimi dobrinami. Komunizem je dušo vzel tako, da je ustrahoval, kapitalizem pa hipnotizira."

Maribor, pripravi se!

Anja Golob, pesnica in urednica: "Zase v družbi ni mogoče pričakovati drugačne obravnave od te, ki smo je sami sposobni do soljudi, posebej teh, s katerimi se ne strinjamo."

Njen bob - to so njena načela, na ta način živi, drugače ne zna in noče. Zaslužimo več od diktature zdrave pameti, pridiga rojakom. V 2018. se je vrnila na Večerove strani, njena mnenjska Jajca, to ime jim je dala, so neusmiljeno seciranje našega tukaj in zdaj. Pred leti je na straneh tega časopisa začela kot prodorna gledališka kritičarka. Zdaj se k njenemu imenu že dolgo piše, da je najprodornejša slovenska pesnica. Za ponatiskovano pesniško zbirko Didaskalije k dihanju je dobila Jenkovo nagrado, že drugo. Leta 2010 je izdala prvo pesniško zbirko, V roki, 2013. zbirko Vesa v zgibi, to je bila prva Jenkova. Anja Golob piše in misli. Esejistka, kritičarka, dramaturginja, prevajalka, urednica.

Ne prenese nesolidnosti. Nikjer in od nikogar. Pisala je javna pisma, apele za na vse možne načine pod tem nebom spregledovano kulturo. Ne prenese ožičene domovine. Ne prenese nesposobnih upravljavcev države. Ne prenese pasivnih, v "usodo" vdanih sodržavljanov. Ne prenese nesposobnih empatije. Ker ji je, Korošici po rojstnem listu, v Ljubljani postalo dihanje težko, tudi zato, ker jo najemanje strehe nad glavo v glavnem mestu neznosno veliko stane, se pravkar seli v Maribor z optimistično predpostavko, da je Maribor prihodnost. Novi župan naj se kar pripravi. Anja je slabe volje, ugotovila je, da ne bo mogla ob Dravi z lahkoto do art kinoprograma na primer. Art kino 365 dni na leto in knjižnica, ki se ne bo sesula sama vase zdaj zdaj, to je minimum, gospod župan, je njen selitveni apel.