Suzana Filipančič, podpredsednica uprave za strateške prevzeme v globalnem koncernu Grammer AG v Nemčiji
24.5.2020

Avtomobilska industrija: Luči so ugasnile, zabave je konec

Avtomobilska industrija: Luči so ugasnile, zabave je konec
Petra Lesjak Tušek Suzana Filipančič
Aktualno

Zadnje čase se pogosto spomnim maminega nauka: "Z zabave je treba oditi, ko je najlepše!" Sedemnajstletnici se mi je seveda nauk zdel popolnoma nesmiseln, mi bi rajali do jutra, ne pa do 22. ure, kot so v tistih časih dovoljevali (malo strožji) starši. No, v avtomobilski industriji smo imeli zabavo zadnjih deset let – številke so samo rasle, ljudje smo kupovali avtomobile, veselo smo trošili … Včasih smo se sicer vprašali, kje so tisti sedemletni cikli, ko bi vendar morala ponovno udariti kakšna kriza ali vsaj krizica, recesija …, pa je kar trajalo!

Sredi preteklega leta pa smo si v koncernu končno rekli – zdaj se moramo pripraviti na krizo, izdelali tri scenarije in izbrali srednjega "highly likely". Vzrok za krizo: prelomni megatrendi, imenovani CASE (connected, autonomous, shared mobility, electric). Kupci avtomobilov začenjamo spreminjati navade: za večino potrošnikov, predvsem mlajših, postaja avto v prvi vrsti zopet sredstvo, ki te pripelje s kraja A na kraj B, ti po možnosti omogoča nemoteno povezanost s svetovnim spletom, čim manj uničuje naravo in ne zahteva levjega deleža plače za nakup nečesa, kar običajno uporabljamo le 10 do 20 odstotkov razpoložljivega časa. Plan za leto 2020 smo zmanjšali za deset odstotkov in s pripadajočim paketom ukrepov oklestili stroške. Sredi januarja 2020 smo se sestali direktorji 45 lokacij s treh kontinentov, podpredsedniki in uprava koncerna, da bi še enkrat potrdili pripravljenost na krizo in se zavezali uresničevanju zastavljenih ciljev. Bil je lep zimski dan v Regensburgu, 22. januar 2020. Naši kitajski kolegi so se pripravljali na povratek domov in na težko pričakovano praznovanje kitajskega novega leta. Kar naenkrat pa panika – dobili so obvestilo, da se ukinjajo leti, organizirane so karantene po kitajskih mestih, regijah, kitajsko novo leto odpade! Nezaslišano, le zakaj so zagnali tak preplah? Menda se je pojavil neki virus, in poslušni Kitajci so se takoj odzvali na "priporočila" vlade, naj odpovejo vsa potovanja. Največja letna migracija ljudstva na svetu odpovedana! Predstavniki evropskih, ameriških, japonskih, korejskih koncernov so ujeli še zadnja letala za vrnitev domov – večinoma so nameravali kitajsko novo leto preživeti z domačimi.

Najhuje je menda v Wuhanu, so nam povedali "naši Kitajci", naše lokacije pa so od Wuhana oddaljene več tisoč kilometrov. Kako smo takrat razmišljali Evropejci v našem koncernu? Žal nam je bilo, da bo kolegom odpadlo težko pričakovano praznovanje, ampak prav nič več od tega. Zadovoljni, da nimamo v Wuhanu, enem največjih centrov avtomobilske industrije na Kitajskem, svoje lokacije. Nihče ta dan ni pomislil, kakšna globalna vas smo in da bi letala, ki vračajo naše rojake v Evropo in drugam po svetu, prav lahko imela kakšne slepe potnike.

image
Giacomo Carra

Situacija je mračna in še bolj temna postaja

Streznitev je prišla čez nekaj tednov: virus je dosegel Evropo, zabave je bilo konec, luči so ugasnile. Američani pa so še kar gledali in stali. Kitajci so zaprli proizvodnjo za dva do tri tedne, v Evropi smo stali dva meseca (in še precej capljamo), Američanom ne gre nič bolje. V čem je razlika? Kitajci so brez panike, disciplinirano in dobro organizirano sprejeli ukrepe in se vrnili na delo. Strah jim ni utegnil seči do kosti. Spet so začeli proizvajali in kupovati, usklajeno. Statistika in analize prodaje in proizvodnje vozil v Evropi in Ameriki pa kažejo, da je povpraševanje upadlo bolj kot proizvodnja. Volja do nakupa nenujnih potrebščin je upadla. Najuglednejše svetovne svetovalne firme so si edine, da ne znajo napovedati poteka te krize: kakšna bo oblika krivulje – U, V, L, W? Bo povratek na raven iz leta 2019 dosežen že leta 2023 ali šele 2030? Ali sploh? Vem, da nič ne vem. Zabave je konec. Tokrat bi bilo najbrž smiselno povabiti v "task force" sociologe, psihologe, futuriste. Vzrok krize, ki šele prihaja, namreč ni in ne bo le ekonomski, ampak veliko bolj kompleksen in raznolik. Situacija je mračna in še bolj temna postaja, hkrati pa je lahko tudi priložnost za velike premike na bolje. Morda kratkoročno ne v smislu kapitala, temveč v skrbi za ljudi. V skrbi za svetovni mir, okolje, naše potomce, psihofizično zdravje. Prav zdaj imamo priložnost izkoristiti ekonomsko prizadetost večine sveta za velike sociološke premike. Ali je bolje imeti 30-odstotno brezposelnost in še večjo ekonomsko neenakost ali pa morda uvesti 30-urni delovni teden? Zdaj je čas, da bi se vsaj Evropa (in Amerika) poenotila glede tega. Zdaj je čas za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), čas za ponovno uvedbo bolj normalnih razmerij med najnižjo in najvišjo plačo. Vse to so izvedljive, mikavne priložnosti predvsem zato, ker nam ravno pandemija ponuja priložnost, da se jih države lotimo enotno in hkrati vsaj na našem evropskem kontinentu. In kje piše, da ne bi mogla biti Slovenija pobudnica takšnih pozitivnih premikov? Namesto da kritiziramo lastno sodstvo in novinarje v Bruslju, raje uporabimo svoje znanje, ideje, povežimo mednarodno uveljavljene slovenske specialiste za UTD, ekologijo, ekonomijo, sociologijo in predstavimo rešitev za lepšo prihodnost.

Subvencije in "kurzarbeit" so sicer kratkoročno nujna rešitev, da takoj ublažimo krvavitev gospodarstva, vendar niso trajna rešitev. Ta kriza je drugačna od zadnje finančne krize, zato enaka zdravila kot takrat najbrž ne bodo zadostovala. CASE, združen s covidom-19, nam ponuja priložnost, sprejmimo jo in ustvarimo nove modele delovanja in življenja. To je poslanstvo in naloga vlade – strateški pogled v prihodnost, interdisciplinarno povezovanje in spoštovanje strokovnjakov (vseh cehov) za zagotavljanje dobrih življenjskih razmer ne le svojih državljanov, temveč vseh ljudi. CASE in covid-19 sta globalna pojava, pljusknila sta tudi v Slovenijo.