Saša Britovšek
30.6.2020

Adi Smolar: "Pogrešam več pozitivnosti, več nasmehov, več prijaznosti"

Adi Smolar: "Pogrešam več pozitivnosti, več nasmehov, več prijaznosti"
Tomo Jeseničnik ”Sem stoičen človek, zato se zavedam minljivosti in občutkov sreče ali nesreče ne poveličujem.”
Popularno

"Na oder grem, kot bi šel v dnevno sobo in zaigral med prijatelji," pripoveduje kantavtor, ki po slovenskih odrih nastopa devetintrideset let. Na svoji prvi kaseti nekaj let kasneje pa je že z naslovom spomnil na minljivost, ki se je vse premalo zavedamo. Pravi, da bi nas prav ta morala voditi k prijaznosti in izkazovanju ljubezni vsak dan, da ne pozabimo, kaj imamo.

Štejete leta, obletnice, slavite okrogla praznovanja?

Edina obletnica, ki sem jo na večje proslavil, je bila moja šestdesetletnica, to sem lansko leto ovekovečil z nastopi po vsej Sloveniji. Zavedam se minljivosti, tudi svoje lastne, in v svojih pesmih to rad omenim, saj me ne plaši, pač pa me spodbuja, da še več delam. Sicer pa mi dnevi tako hitro minevajo, da bi mi praznovanja lahko povzročala dodatne skrbi. Nastopam že od leta 1981 in od takrat bi bilo lahko res veliko obletnic. Tudi rojstnih dni ne praznujem na veliko, saj menim, da je treba vsak dan dojemati kot praznik. Vsak dan sproti je treba biti hvaležen, vsak dan izkazovati prijaznost in ljubezen tistim, ki te obdajajo, ne le ob nekih določenih datumih. Zdi se mi, da je lepo kakšen praznik ovekovečiti zgolj zato, da si ljudje vzamejo čas, se srečajo, utrjujejo vezi in naklonjenost. V vsakdanjem življenju nam to rado pobegne.

Sta s časom prijatelja? Je prizanesljiv do vas?

Čas je relativen. Treba je znati razpolagati z njim. Nekateri s časom ravnajo potratno, nekateri pa racionalno. Sam spadam med slednje, znam presoditi, kaj je pomembno v življenju in kaj ne.

Kaj vas je včasih zelo osrečilo in kaj vas danes?

Osrečevanje ... Odvisno je od dojemanja življenja. Ljudje preveč radi iščejo srečo v zunanjih dejavnikih, si zastavljajo velike cilje in hlepijo po njih. Če jih ne dosežejo, so razočarani, pozabijo ceniti kar imajo. Od tukaj izvira nesreča. Sem stoičen človek, zato se zavedam minljivosti in občutkov sreče ali nesreče ne poveličujem. Vse skupaj dojemam zelo trezno, zame več velja zadovoljstvo - zadovoljstvo ob opravljenem delu, zadovoljstvo z dobrimi odnosi. Veste, sreča je odvisna od želja - ni in ni je, če si lakomen, hitro pride, če si skromen. Kakršnakoli težava te zadene, se moraš zavedati, da je mnogo ljudi, ki bi v tistem trenutku takoj zamenjali s tabo, ker so še na slabšem.

image
Tomaž Ranc V Slovenj Gradcu so v apartmaju Kavarne Čokoladnica pripravili
 razstavo o Smolarju.

Kantavtorji svoje življenje nosite na dlani, vaše pesmi so vaše zgodbe, vaša razmišljanja. Se kdaj počutite razgaljeno?

Smo tudi komentatorji, ne le svojega življenja. V pesmih se rad lotim tematik, ki so aktualne, a se vedno potrudim, da imajo daljši rok trajanja. Nekatere moje pesmi so nastale že zelo dolgo nazaj, a sem zadovoljen, ko vidim, da so še po dvajsetih, tridesetih letih aktualne. Imeti izkušnje pa za kantavtorstvo ni dovolj, o izkušnjah moraš razmišljati in šele ko jih prepoznaš v širšem okolju, narediš povzetek, takrat je čas za pesem. Ker rad veliko opazujem in razmišljam, zlahka napišem pesem, ki je poslušljiva in sprejemljiva za poslušalce.

In da, nenehno se razgaljam, saj je to moj način dojemanj življenja. Tako sem odkrit o svojem odnosu do dela, ali pa do televizorja. S pesmijo Jaz sem nor, sem se pošali iz tega, kako je lažje v življenju, če priznaš, da si nor. Zato tudi nimam veliko ljubezenskih pesmi. Zdijo se mi banalne, poveličevanje zaljubljenosti pa potrata časa. Tistih nekaj redkih ljubezenskih pesmi sem napisal zelo tehtno, z željo, da bi ljudje prepoznali to dragocenost in jo bolj cenili. Daleč je za naju pomlad je taka pesem.

Ščepec humorja pa tudi prav pride, kajne?

Humor je vedno dobrodošel, a žal ga je premalo med nami. Pogrešam več pozitivnosti, več nasmehov, več prijaznosti. To nas osrečuje in dela boljše. Čudim se ljudem, ki gredo čemerni čez življenje. Kadar gre za pomemben stvari, se s kančkom humorja ljudje lažje sporazumejo, lažje skupaj ukrepajo. Tudi v politiki opažam preveč nerganja in pretirane resnosti, vse bi veliko lažje potekalo s kančkom humorja, saj se tako lažje dosežejo kompromisi. Zato v svojih pesmih rad nastavim ljudem ogledalo in na neko neumno početje pokažem na šaljiv način. Z žuganjem se le ogradiš od ostalih.

Vas je življenje na odru naučilo česa posebnega?

Jaz niti ne rečem, da nastopam, jaz se družim z ljudmi. Ko pridem na oder, sem tak, kot sem doma v vsakdanjem življenju. Ljudi, ki so tam, dojemam z velikim spoštovanjem, dajem vse od sebe in jim skušam popestriti tisti dve uri. Nič posebnega ne čutim na odru, ne evforije, ne treme, tudi ob koncu nastopa ne nekega posebnega zadovoljstva. Gre za to, da je bil ustvarjen lep spomin meni in publiki.

Vse to vas je prineslo tudi javno prepoznavnost. Kako shajate z njo?

Jaz se s tem ne obremenjujem. Vajen sem, da me ljudje prepoznajo in vesel, da me vidijo kot nekaj pozitivnega, da nekomu s svojo prisotnostjo polepšam čas. Velika prednost je živeti v majhni državi, kjer me kljub temu, da sem uspešen in popularen, nič ne ovira. Brez zadržkov in bremen hodim po svojih poteh. Zato se ne rabim ukvarjati z javno podobo in nihče me ne dojema kot nedostopnega. Če me kdo pozdravi, odzdravim, če me kdo ogovori, poklepetam. Vsako leto obredem celo Slovenijo in bi bilo čudno, če bi se izoliral. Za vsako svojo pesmijo in za vsakim sporočilom stojim tudi kot človek. Če bi bilo drugače, bi bil nedosleden, ne bi bil jaz. 

image
Janko Rath Adi Smolar na festivalu Lent leta 1999.

 

Kaj vas je življenje naučilo o prijateljstvu?

Če si moder človek, prijatelje izbiraš pametno, če si neumen, jih izbiraš neumno. Ne sme te voditi interes, ali da bi si kaj obetal od tega. S pravim prijateljem si lahko obetaš le prijazen pogovor in lepo preživet skupni čas.

Morda podobno razmišljate tudi o ljubezni, kakšno lekcijo vam je dala?

Ena lekcija je to, da se prava ljubezen ne zgodi velikokrat. Nekateri mladi imajo napačno predstavo, da se bo kar dogajalo. Ljubezen se zgodi redko, zato je pomembno, da jo prepoznaš in gojiš. Je pa tudi res, da če ti ni dano živeti s človekom, ki si ga nekoč ljubil, ne pomeni, da se tvoja čustva spremenijo do te mere, da postaneš sovražno nastrojen. Jaz pravim, če si imel nekoga res rad, ga imaš rad vse življenje. Takrat odpade ljubosumje, nagajanje in vse mogoče zamere. Sprejmeš njegove odločitve in privoščiš človeku, da srečno živi dalje.

Pa otroci, česa so vas naučili otroci?

Z njimi sem spoznal pravo brezpogojno ljubezen. Tisto, kar čutiš do otroka, je nenadomestljivo, in tukaj šele dokažeš, ali si sposoben ljubiti ali ne. To pomeni, da v tej predanosti znaš sprejemati odločitve, ki so v prid otroku in ne zgolj tebi. 

Morda lahko omenim razmišljanje, ki me nekako opisuje: Ko se mi je rodil prvi sin, sem hkrati občutil izjemno srečo in izjemno žalost. Srečo, ker se je rodil, žalost, ker se je rodil v življenje, ki je minljivo. In zato je treba narediti vse, da je tisti čas, ki ga preživljamo skupaj, čim bolj kvaliteten, prežet z naklonjenostjo in ljubeznijo.